Društvo Nauportus viva Vrhnika

 vas vabi

na družabni dogodek ličkanje koruze

   »GREMA TURŠCA SLAČT«

ki bo v petek,  22. oktobra 2021, ob 17. uri 

pod kozolcem  na Drenovem griču 18 pri Lojzetu Rusu.

Za ohranjanje starih kmečkih običajev in ohranjanje kulturne dediščine bomo ličkali koruzo, ki smo jo pridelali Rusovi na Mahu.

Za dobro razpoloženje bomo poskrbeli vsi, zato s seboj prinesite dobro voljo. Pripravili bomo kratek program, kako se je ličkalo nekoč, vmes povedali kakšno šalo, kakšno zapeli in zaigrali, skratka luštno bo.  

Tudi lačni in žejni ne bomo odšli. Pridne gospodinje bomo pripravile jedače in sladice, ki spominjajo na jesenski čas in so bile na mizah v preteklosti. Vabljeni, da sodelujete in prinesete kaj za pod zob. Nekaj jedi oz. sladic bomo članice društva pripravile po Receptih naših prednikov, iz brošure, ki jo je društvo izdalo ob letošnjem materinskem dnevu.

Prijavite se lahko do četrtka, 21. oktobra 2021, Jani in Poldetu Rus na:

el. naslov: jana.rus10@gmail.com ali

tel. 040 274 900.

V nadaljevanju lahko preberete zanimiv opis ličkanja nekoč izpod peresa naše Jane Rus.


Jana Rus: »GREMA TURŠCA SLAČT«

Spomin mi seže nazaj na otroška leta, petdeset let in več.

Jesenski čas je bil še posebno bogat z doživetji. Ta so povezana s pobiranjem pridelkov, ki jih je prinesla jesen. Posebno mesto pa ima v mojem spominu ličkanje koruze, po domače slačenje turšce. Ko je jesen že globoko pokukala v naše kraje, je bilo potrebno pospraviti koruzo z njiv. Koruze smo Ligojnčani  pa tudi drugi z obrobja Ljubljanskega barja, na »mahu«, kot smo črno zemljo na »marostu« imenovali, pridelali kar veliko. Če bi hoteli to delo sami opraviti, bi doma ličkali ves mesec. To pa ne bi bilo le zamudno, ampak tudi dolgočasno opravilo. Zato  smo se dogovorili, da  bomo turšco slačili skupaj z drugimi. Vsaka hiša je, potem ko je »napravila kup«, povabila vse vaščane ličkat. Ženske in otroci smo turšco slačili, moški pa so jo v glavnem vezali (štiri ali pa samo dva koruzna storža skupaj). Nekateri pa so zvezano koruzo že zlagali  v »štant« ali pa delali »pletenico«.

Za nas otroke in tudi odrasle je bil to pravi praznik. Prav dobro smo vedeli, kaj bo kaka gospodinja postregla na koncu ličkanja, za likof. 

Naša mama je za to priložnost v krušni peči spekla poleg domačega kruha še orehovo potico. To pa le, če je bila jesen bogata z orehi. (Otroci smo jih pridno pobirali, jih prej posušili, jih zluščili, da so bili nared za potico.) Če pa ni bilo orehov, je mama spekla le jabolčno potico. Za pitje pa smo iz zgodnjih jabolk  stisnili  mošt.

Na ličkanje je ponavadi prišlo kar veliko vaščanov, med njimi tudi kak vaški posebnež. Ko je jesen že pošteno kazala zobe, so starejši za začetek dobili žganje, da je manj zeblo. Tudi kak vaški posebnež je prišel krepko na račun. Nas otroke so postregli s toplim čajem ali pa smo poizkusili nov jabolčnik. Po dobri uri, ko se je kup neslečene koruze že zmanjšal, je ponovno zaokrožila steklenica z domačim žganjem. Družba je bila že bolj vesela, starejši so začeli pripovedovati zgodbe iz njihovih mladih let, razne anekdote pa šale, vice, tudi tiste, ki niso bili primerni za otroke.

Spomnim se moje stare matere, ki je ob takih primerih vsakič potolkla z nogo po tleh, češ da je »vroče«, da  »gori«, in tako hotela preprečiti grdo govorjenje. Gasilec Franci pa je hitro skočil pokonci in se delal nevednega: »Kje gori? Gremo takoj na pomoč!«. Takoj je zbiral svoje gasilce, da gredo gasit. Vseskozi se je delal, da stare mame ne razume in težko smo ga prepričali, da nikjer ne gori in da intervencija ni potrebna. Na ta račun nam je potem povedal še par gasilskih šal. Bil je amaterski igralec in zabavljač. Že v mladih letih pa tudi kasneje je vseskozi pripovedoval šale, kot bi jih stresal iz rokava. Prav tako zanimiva je bila sosedova Micka, ki je obvladala vaške zgodbe in posebnosti. Tako je bilo pri nas na ličkanju vedno polno smeha in zabave.

Kup koruze se je počasi manjšal, steklenica žganja se je praznila, družba pa je bila vedno bolj razvneta.  Vmes smo se lotili petja ljudskih pesmi. »Snoč pa dav je slamca pala«, je odmevalo iz kozolca, pa še cela zbirka drugih narodnih. Vse bolj je bilo veselo.

Otroci smo z odprtimi usti poslušali,  kaj so se starejši pogovarjali in prepevali, »vlekli na ušesa«, da nam kaj ne bi ušlo.

Po končanem delu je sledila večerja in nadaljevanje veselega večera.

Pilo se je in jedlo, kar so pripravile domače gospodinje. Še posebej dobro se spomnim, da so bile pri Samotorčan  »pohane piške«. Res, da je bil tam vedno največji  in najdaljši kup koruze, a zaradi pišk ličkanja pri njih nismo hoteli nikoli zamuditi. Ponekod so v hišo k ličkanju povabili tudi kakšnega godca in najbolj navdušeni za ples so prišli na svoj račun. To je trajalo ponavadi kar dolgo v noč.

V veselem razpoloženju se je družba razšla. Vsi smo komaj čakali, kdaj bomo šli turšco slačit k drugi hiši, kjer bo prav tako veselo.

Pohod

V soboto, 18.9.2021, je bil v Zaplani organiziran Rimski dan v organizaciji  Poletnega festivala Vrhnika. Nekaj članov Društva Nauportus viva se je tega dogodka udeležilo. Zbrali smo se na Cesarskem vrhu in peš odšli po poti Rimskega zidu. Vodstvo smo zaupali arheologinji Ivanki Kurinčič. Sproti nam  je pripovedovala zgodovinska dejstva,  kdaj je obrambni zid nastal, kdo ga je sezidal, čemu je služil … Ob zanimivi razlagi smo hitro prišli pred gostilno Mesec, kjer so se odvijale rimske delavnice. Ob dobri rimski malici, sladicah in pijači je pogovor stekel sam po sebi. Člani  Društvo Nauportus viva smo se spominili na začetke, ko smo eni prvih organizirali delovno akcijo čiščenja rimskega zidu.

Zapisala: Jana Rus

Vabilo

V soboto, 18. 9., bo na ZAPLANI v organizaciji Poletnega festivala Vrhnika od 10. do 15. ure pri gostišču Mesec (Jerinov grič 44, Zaplana) potekal RIMSKI DAN.
Kulturno društvo Vespesjan bo pripravilo delavnice: postani legionar, izdelaj si svojo fibulo, igre skozi čas (arheološke igre bo pripravila skupina Stik), lakoto pa bomo potešili z okusno rimsko hrano.
Društvo NAUPORTUS VIVA ob tej priložnosti vabi na pohod ob rimskem zidu in potem na udeležbo na rimski prireditvi na Zaplani pri gostišču Mesec.

Dobili se bomo ob 11.uri na odcepu za Zaplano (Cesarski vrh) in se ob zgodovinski razlagi arheologinje Ivanke Kurinčič, kdaj je obrambni zid nastal, kdo ga je sezidal, čemu je služil …, v slabi uri hoje priključili ostalim udeležencem prireditve na Zaplani.
Priporočljiva je športna obutev. Pri pohodu bomo upoštevali veljavne predpise (pogoj PCT).

Društvo Nauportus viva

vabi na kamišibaj predstavo

Brez iskre ni požara,

ki bo v torek, 7. septembra 2021, ob 18. uri

na Betajnovi ulici, in sicer pred hišno številko 5b.

Vljudno vabljeni!

Predstavi bo sledila ustvarjalna delavnica. Prosimo, da s seboj prinesete podlogo za sedenje. Predstava bo izvedena ob upoštevanju veljavnih predpisov in priporočil za omejitev širjenja koronavirusa.

Društvo Nauportus viva

vabi na pohod do Starega malna

s kamišibaj predstavo

Brez iskre ni požara,

ki bo v sredo, 8. septembra 2021. Dobimo se pri štirni ob 16.30 uri.

Vljudno vabljeni!

Pohod s predstavo bo izveden ob upoštevanju veljavnih predpisov in priporočil za omejitev širjenja koronavirusa.

Nauportus viva v Dolomitih

Že drugo leto nas epidemija drži doma v hišnih mehurčkih. Hudo je, ker se ne moremo družiti in gojiti tistega, čemur pravimo kultura življenja. A s prihajajočim poletjem se od nas korona počasi poslavlja in prihaja normalnost. Del te normalnosti smo si člani društva Nauportus viva privoščili v nedeljo, 30. maja, ko smo se odpravili na že dolgo načrtovani izlet.  Pot nas ni vodila v daljne dežele, tudi nismo šli na pot s potovalno agencijo, ampak smo šli občudovat kar bližnje eksotične kraje in kar v lastni režiji. Odpravili smo se v Polhograjske dolomite. Natančneje: na Pasjo ravan in v Črni Vrh nad Polhovim Gradcem.   

Po ustaljeni navadi smo se zbrali pri Črnem orlu. Prišlo nas je 17 – kar lepo število za te kužne čase.  Razporedili smo se po vozilih in po – lahko zapišem – panoramski vožnji po polhograjskih hribih in grapah prispeli pod Pasjo ravan ter po polurnem pešačenju prišli vrh. Na vrhu zaobljenega hriba, 1020 m nadmorske višine, se dviga kar visok razgledni stolp z vremenskim radarjem. Najprej smo si napasli oči s čudovitim razgledom na domala polovico države. O tem, kaj vse se vidi, nas je prijazno poučeval g. Robert Oblak  iz Šentjošta, ki nas je pričakal pod stolpom. Prav on, ki je tudi amaterski meteorolog, nam je potem predstavil tudi meteorološko postajo na Pasji ravni. Npr. radar, ki nam omogoča, da na aplikaciji radarska slika padavin v vsakem trenutku lahko vidimo, kako je stanje padavin v državi.

Sledil je sestop s hriba in obisk Črnega Vrha. Zanimivo naselje, raztreseno po strmih pobočjih. Skrbno negovani travniki in urejene hiše kažejo na to, da živijo tu marljivi ljudje, da vztrajajo kljub oddaljenosti od mestnih središč in kljub neprijaznim zimam, ki zaradi nadmorske višine okrog  800 m pogosto pošteno otežijo življenje. V vasi imajo petrazredno šolo, v zadnjem času tudi vrtec, vseh prebivalcev je okrog 500.

Vse te podatke nam je prijazno nanizala ga. Darja Plestenjak, ki nam je predstavila tudi župnijsko cerkev sv. Lenarta, ki dominira na enem od razglednih gričev v kraju. Iz njene pripovedi je bilo čutiti veliko navezanost na kraj in skrb zanj. Rekla je, da se ne more sprijazniti s tem, da Črni Vrh nima več svojega župnika. Da je sicer  za duhovno oskrbo lepo poskrbljeno, a da je le bolje, če imajo gospoda vseskozi v župniji.

 Po ogledu cerkve nas je zaneslo še na pokopališče, kjer  nam je pozornost pritegnila farna plošča z vklesanimi Balantičevimi verzi: »Ležim v globini tiho, tiho, //v dolini mrzel je večer in pust. // Pri meni noč je in mi sveti. //Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust« in imeni več kot 80 po vojni pobitih vojakov Slovenske narodne vojske – domobrancev ter sporočilom, da je bilo po vojni pobitih 108 ljudi iz Črnega Vrha. In to v kraju, ki ima le okrog 500 prebivalcev. Kako močna je morala biti navezanost ljudi na te kraje in volja do življenja, da so jih kljub visokemu krvnemu davku, ki je terjal skoraj vse mlado moško prebivalstvo, ohranili poseljene!  

Nasičeni z lepim razgledom in lepotami pokrajine ter pripovedmi ge. Plestenjak smo se šli okrepčat še v bife Dom. Ob čaju in drugih dobrotah smo se razgovorili. Kako je godilo po mesecih kovidne samote!  

Jože Kurinčič

Knjige iz Vrhnike prispele v Bruselj

21. 4. 2021 so v bruseljskem bralnem kotičku prejeli knjige, ki so jih prispevali člani Društva Nauportus viva in Društvo Nauportus viva, Cankarjeva knjižnica Vrhnika, Društvo za krajevno zgodovino in kulturo LIPA Pivka in Park Škocjanske jame, Slovenija. V Društvu Nauportus viva so ustvarjalcem in obiskovalcem bralnega kotička zaželeli, da bo poslano čtivo v korist in pomoč pri stiku z materinščino ter izrazili veselje ob dosedanjem sodelovanju.

Gospe Tini Čeh so izrazili hvaležnost, da jim je ob slovenskem kulturnem prazniku pomagala odkriti delček kulturnega življenja Slovencev v Bruslju. Lepo je bilo videti, da Slovence – čeprav smo vsak na svojem koncu Evrope – družijo isti cilji in podobne vrednote – ljubezen do umetnosti, skrb za ohranjanje kulture in umetnosti, ozaveščanje o pomenu le-teh, spodbujanje ustvarjalnosti v družbi in nenazadnje takšno ali drugačno lastno umetniško ustvarjanje.

Gospe Tini Čeh in vsem ustvarjalcem bralnega kotička so pri umetniškem ustvarjanju in družbenem udejstvovanju zaželeli še naprej obilo krasnih realizacij in konstruktivnih sodelovanj.

Kulturna proslava z glasbenico Tino Čeh in branjem poezije

Vrhnika, 5. februar – Društvo Nauportus Viva je ob dnevu kulture pripravilo spletni dogodek z oddajanjem v živo, kjer je v svojo sredo povabilo violinistko Tino Čeh, po rodu iz Ljutomera, ki že od leta 2012 živi v prestolnici Belgije. Glasbeno ustvarjanje in s tem povezano kulturo je pred časom nadgradila z vzpostavitvijo Kulturno kreativnega kotička, znotraj katerega je nekaj polic namenila tudi slovenskim knjigam. Tako je nastal Bralni kotiček, ki danes privablja slovenske družine in posameznike iz Bruslja.

V pogovoru s Polono Kovačič, moderatorko večera, sicer tudi predsednico društva, je sogovornica dejala, da jo je odziv ljudi pozitivno presenetil. Namreč že kmalu po tem, ko je na police postavila svoje knjige, so začeli ljudje sami prinašati knjige. »In še vedno jih prinašajo. Najbolj pa me veseli, da si jih tudi pridno izposojajo. To mi pritrjuje, da je moja odločitev bila pravilna.« Slovenska beseda najbolj pritegne družine z majhnimi otroki, kjer je, na primer, eden od staršev Slovenec in želi, da njegov otrok bere knjige tudi v slovenščini. Sicer pa obiskovalci radi posežejo tudi po klasičnih slovenskih romanih, mogoče zato, ker jih spominjajo na rodno grudo in otroštvo.« Bralci, ki jih zanima slovenska pisana beseda, tako lahko použivajo črke v miselne procese in dajejo domišljiji krila. Lahko pa je to tudi ena od možnosti, da Slovenci, ki se ne vračajo pogosto v domovino, tako ohranijo pristen stik s slovensko kulturo. »Pisana beseda nas bogati kot narod, bogati našo kulturo, bogati naš obstoj,« je še dodala sogovornica.
V bralnem kotičku še vedno sprejemajo slovenske knjige. V Društvu NauportusViva so se zavzeli, da jim bodo tudi sami podarili nekaj knjig, k sodelovanju pa so povabili Vrhničane, da jim jih do konca februarja prinesejo, nato pa jih bodo poslali v Bruselj. Pripravljenost sodelovanja je potrdila tudi vrhniška Cankarjeva knjižnica.

Sicer pa pisana beseda ni bila edini spremljevalec kulturnega dogodka tega večera. Kot uvod v dogodek je na violončelu čelistka Zala Kovačič zaigrala Zdravljico, po pogovoru s Tino Čeh, pa se je večer prevesil v branje poezije, kjer so se lahko preizkusili tudi gledalci. Petkov kulturni večer je tako minil v odstiranju novih obzorij in kulturnih drobtinicah, ki jih ni nikoli preveč.

AVTOR: Gašper Tominc, foto: GT in FB Cultural Creative Corner