Z društvom Nauportus viva smo se v petek, 23. septembra, odpravili pogledat, kako »živi« mesto »ob zalivu«, »okno v svet« nekdanjega avstro-ogrskega cesarstva. Nabralo se nas je kar lepo število, 31. Najprej smo hoteli obiskati Trst z vlakom, a ko smo ugotovili, da so minili »zlati časi«, ko si s Kranjske zlahka prišel v Trst s »hlaponom«, da se iz Ljubljane danes z vlakom lahko pripelješ le do Opčin, ne pa tudi v samo mesto, smo se odločili za avtobus. V času Rimljanov, ki so mesto ustanovili kmalu po letu 177 pr. Kr. in ga poimenovali TERGESTE, je mesto imelo forum (trg) s civilno baziliko, teater in zgodnjekrščansko cerkev, posvečeno sv. Justu. Že prej, leta 181 pr. Kr., pa so Rimljani na skrajnem severu Jadranskega morja ustanovili še eno mesto, Aquileio (Oglej), od koder so proti vzhodu širili oziroma osvajali nova ozemlja. Iz obeh mest so proti severovzhodu zgradili tudi ceste; iz obeh mest je popotnik že v rimskim času zlahka pripotoval v Nauport (Vrhniko).V 15. stoletju je skoraj vso severnojadransko obalo in zaledne pokrajine osvojila Beneška republika, Trst z okolico pa je bil kot pomorsko mesto skoraj vseskozi v okviru habsburškega cesarstva. Za Vrhničane je bilo posebno pomembno obdobje avstrijske oblasti v 18. stol., ko so zgradili CESARSKO CESTO Dunaj–Trst, ki je potekala tudi skozi naše kraje. Z njo so bili povezani furmani in furmanske gostilne ter številne obrti (kovači, sedlarji, usnjarji in seveda peki, mesarji ter ne nazadnje sodniki, ki so reševali številne spore, povezane s prevozništvom in prodajo tovora). Po »cesarski« cesti so prepeljali ogromno tovora med Dunajem in pristaniškim mestom Trst. Na ime ceste in na tiste čase nas še vedno spominja Cesarski vrh, prelaz na meji med vrhniško in logaško občino. Ne smemo pozabiti na JUŽNO ŽELEZNICO Dunaj–Trst, ki jo je Avstrija zgradila leta 1857. »Železna cesta« je prinesla Vrhniki velike spremembe; po eni strani so mnogi ljudje, npr. furmani, izgubili zaslužek, drugi (železničarji) pa so ga pridobili. Vsekakor je prinesla železnica v deželo velik napredek. In člani društva smo hoteli iti po sledeh omenjenih sprememb in napredka. Zato izlet v Trst, kamor smo včasih hodili predvsem po nakupih, tokrat pa zaradi kulturno-zgodovinske radovednosti. Že na avtobusu smo se seznanili z zgodovino Trsta. Po prihodu v mesto smo se najprej ustavili ob obali, kjer nas je pričakal naš tržaški vodnik g. Ivo Jevnikar, novinar, publicist, urednik, organizator kulturnega življenja na Tržaškem … Najprej smo obiskali Slovenski narodni dom, kjer so nas sprejeli v mladinski knjižnici, delu Študijske knjižnice. Ga. Ivana Soban, knjižničarka, nam je povedala zgodovino in namen gradnje veličastne stavbe. Seveda tudi tragične dogodke, požig doma pred sto leti in veselje ob dejstvu, da je mogočna Fabianijeva stavba od leta 2020 spet v slovenskih rokah. Ob slovesu od SND smo tamkajšnji knjižnici podarili knjigo Ligojna v plamenih s sporočilom, da je botrovala požigu Narodnega doma leta 1920 ista ideologija kot požigu Ligojne leta 1942. Potem nas je pot vodila mimo Canala Grande na nekdanji Ponte roso (Rusi most), kjer so se nam zbudili spomini na nakupovanje kavbojk, na bambole, ki so morale sedeti na zakonski postelji mnogih družin, na čezmejno »švercanje« … Naš vodnik g. Ivo Jevnikar nam je razkazal mestne znamenitosti: mnoge cerkve, tudi srbsko pravoslavno cerkev, mogočne stavbe na Piazza Unita (ki spominja na leto 1861, ko so se združile vse italijanske pokrajine v eno kraljestvo), občudovali velike palače pomorske družbe Loyd, sedež deželne vlade in mesta. Potem smo na pomolu San Carlo prebrali pesem Na molu San Carlo Dragotina Ketteja, ki je v Trstu služil vojsko. Spomnili smo se tudi Kettejevega prijatelja, našega rojaka Ivana Cankarja, in njegovih tržaških predavanj. Pot nas je potem vodila mimo rimskega gledališča na grič sv. Justa, kjer smo se v mislih vrnili v čas pred 2100 leti, v čas Rimljanov. Tam smo si ogledali cerkev sv. Justa, lepo ohranjeno baziliko z mozaiki iz 5. stol, zdaj sedež tržaške škofije. Ob katedrali pa smo občudovali rimski forum in baziliko na njem. Z griča sv. Justa smo uživali v lepem razgledu na mesto. Po kosilu (pici) smo se z avtobusom odpeljali na bazoviško gmajno, na pot, ki sta jo pred nami družno prehodila tudi predsednik Slovenije Borut Pahor in predsednik Italije Sergio Mattarella v prizadevanju za spravo med dvema sosednjima narodoma. Najprej smo šli na bazoviško gmajno, k spomeniku štirim junakom, žrtvam prvega tržaškega procesa leta 1930. V spomin na njihov pogum smo zapeli pesem Lipa zelenela je. Nato smo šli še do Bazoviške fojbe, kjer smo se spomnili ljudi, ki ob koncu vojne niso bili po volji »zmagovalcem« in so svoje življenje končali v kraških jamah. Potem smo se poslovili od kraške pokrajine. Avtobus z zelo prijaznim mladim šoferjem nas je čez dobro uro pripeljal spet domov na našo Vrhniko.
Ivanka Kurinčič